»Družbeni organizem je hudo bolan in če ga ne ozdravimo, bo človeštvo propadlo.«

 Joseph Beuys

V dobi, ko umetna inteligenca generira vizualno dovršene podobe hitreje in natančneje kot katerikoli človeški slikar, se vprašanje »Zakaj sploh še slikati?« zdi neizbežno. Algoritmi ustvarjajo tehnično brezhibne, neizčrpne podobe. Vendar pa nas prav ta tehnološki presežek sili k eksistencialnemu vprašanju: Kaj sploh pomeni biti človek?

Odgovor morda leži v vrnitvi k koreninam. Estetika Josepha Beuysa je z uporabo voska, medu in maščobe namerno asociirala na arhaična, plemenska okolja, njegovi performansi pa so bili prepoznani kot sodobni šamanski rituali. Beseda šaman v tunguškem jeziku označuje “tistega, ki ve”. Antropologa Jean Clottes in David Lewis-Williams v knjigi Šamani iz prazgodovine utemeljujeta, da so že paleolitske jamske risbe in totemi – s katerimi se začenja vsaka zgodovina umetnosti – služili šamanskim obredom. Namen teh praks je bil vedno enak: pomiriti duhove oziroma vzpostaviti harmonijo znotraj posameznika, skupnosti in okolja. Zanimivo je, da si danes podobno, celostno definicijo zdravja izbira tudi Svetovna zdravstvena organizacija: kot stanje popolnega fizičnega, mentalnega in socialnega blagostanja.

Medtem ko je umetnost v zahodni kapitalistični družbi ujeta v kolesje trga, se moramo vprašati, kje smo izgubili to zdravilno komponento. Beuys je Andyja Warhola imel za »brata z druge strani oceana«. Od njunega časa naprej je ameriška tehnološka kultura preplavila svet – ne le s pop-kulturo, temveč z osebnimi računalniki, pametnimi telefoni in umetno inteligenco. Kot ugotavlja Lev Manovich, gre za izdelke peščice, ki delujejo kot meta-orodja in semiotični ključi našega časa.

Svojo umetniško pot sem začel v devetdesetih letih kot del majhne, globalne skupnosti spletnih umetnikov (net.art). Internet smo uporabljali kot atelje, material in galerijo ter se spraševali, kako bo mreža spremenila posameznika in družbo. Danes umetna inteligenca grozi z radikalnejšim prelomom. Bo naša prihodnost podobna distopiji Norega Maxa ali pa bo človeštvo zacelilo svoje travme in našlo harmonijo s planetom? V obeh scenarijih se bomo vrnili k šamanizmu: v prvem primeru kot del post-civilizacijskih plemen, v drugem pa skozi aktivacijo intuicije in modrosti, ki sta nujni za ozdravitev našega družbenega organizma.

V lastnem delu iščem soglasje med obema svetovoma – med tehnologijo sodobnosti in modrostjo arhaičnih družb. Industrijsko in digitalno estetiko kombiniram z vizualnimi kodami prvinskih kultur. Zavestno uporabljam orodja umetne inteligence, da generirajo grafike v stilu jamskih poslikav. Pri tem me najbolj zanimajo logične napake (glitchi), ki jih algoritmi naredijo, ko posnemajo formo, ne razumejo pa globinske logike naslikanega. Te tehnološke “slepe pege” prenesem na slikarsko površino, jim vdahnem mite in jih povežem z arhetipi. Tako objekti, na katerih se pojavijo, postanejo sodobni totemi.

Poleg vizualnih ikon ustvarjam tudi nove znake, simbole in pisave. Različne starodavne pisave so znakom poleg zvoka pripisovale arhetipske pomene; temu sledi tudi moj avtorski programski sistem Sigilon, ki uporabniku omogoča izdelavo lastnih simbolov (pečatov ali sigilov) z osebnim pomenom.

Kot nosilec slik pogosto služijo industrijske lesene lepljene plošče. Les je organski medij, ki v svojih letnicah nosi zapise o klimatski preteklosti Zemlje. Kontrast med surovim lesom, prelakiranim s prozornim lakom, in mat površino akrilnih barv ustvarja napetost med naravnim in umetnim, kar dopolnjujem z drugimi taktilnimi materiali, kot so pesek, vrvi in platno.

Svet okoli sebe nenehno interpretiramo skozi jezik, vendar jezik neoliberalne družbe in organiziranih religij zna izraziti le tisto, kar nam je že domače in profano. V svojih delih skušam prestopiti te meje in izraziti tisto, kar je onkraj besed: občutek, da je vse v univerzumu sveto, živo in neločljivo prepleteno.

Kljub resnosti tem pa je v mojem delu pogosto prisotna tudi določena količina humorja. V duhovnih praksah, od šamanizma do zena, smeh ni znak lahkomiselnosti, temveč najvišja oblika modrosti. Šamani so pogosto delovali kot sveti norčki (tricksterji), ki so s humorjem razbijali toge družbene tabuje in ego. Ko se poigram z absurdnimi napakami, ki jih algoritmi počnejo ob posnemanju tradicije, skozi humor opominjam, da je naša “resnica” le fluiden koncept. Smeh nas v trenutku osvobodi resnobnosti racionalnega uma, sprosti naš krč in nas odpre za tisto resnično, nebesedno izkušnjo svobode.

V takšnem svetu niso potrebne velike besede. Dovolj je, da sile in energije stopijo v prave odnose. Bistvo mojega delovanja je prav to: uravnovesiti vizualne elemente in entitete v takšno medsebojno soglasje, da s svojo prisotnostjo pomagajo soustvarjati harmonijo znotraj posameznika, družbe in planeta.

Vabim vas, da za trenutek utišate notranji dialog in s celotnim telo-duh-umom začutite to skrito energijo.