V dobi, ko umetna inteligenca generira vizualno popolne podobe hitreje in natančneje kot katerikoli človeški slikar, se vprašanje »Zakaj sploh še slikati?« zdi neizbežno. AI dela »boljše« slike kot jaz. Je hitrejša, tehnično dovršena in neizčrpna. Vendar pa nas prav ta tehnološki presežek sili k bistvenemu vprašanju: Kaj sploh pomeni biti človek?

Stoletja smo svojo človečnost napačno enačili s proizvodnjo in potrošnjo. Če smo nekaj izdelali, smo mislili, da obstajamo. Danes, ko stroji prevzemajo produkcijo, se moramo vrniti k tistemu, česar koda ne more replicirati — k zavestnemu procesu in intenci.

Slika kot plastični proces, ne kot izdelek

Moje delo ne sledi logiki končnega estetskega izdelka. Sledim tradiciji konceptualne umetnosti, kjer je ideja in proces nastajanja pomembnejši od tistega, kar visi na steni. Moje slike so zapisi notranjih dogodkov.

Na mojih platnih se arhaični simboli in arhetipi ne pojavljajo nujno na površju. Pogosto so tam le na začetku. Proces se začne z risanjem ali slikanjem simbolov, ki predstavljajo globoke kolektivne arhetipe. Ob njih kontempliram. Ti simboli so vmesniki, preko katerih nagovarjam nezavedno.

Plast za plastjo: Urejanje notranjih vektorjev

Nato se zgodi ključni del procesa: slikanje čeznje. Simbol prekrijem z novimi plastmi barve, vendar to ni brisanje. Je proces sproščanja in urejanja notranjih energij. S tem ko prekrivam arhetip, v sebi urejam notranje smernice — vektorje, ki jih usmerjam proti večji harmoniji.

Vprašanje, ki si ga zastavljam, je: Ali slika nosi energijo tega arhetipa, čeprav je neviden in preslikan? Verjamem, da jo. Slika postane nosilec informacijskega zapisa, ki je vanjo vgrajen skozi čas in kontemplacijo. Podobno kot pri šamanskih ritualih, kjer moč dejanja ne izhaja iz njegove vidnosti, temveč iz njegove izvedbe.

Kolektivno energijsko polje in človeška drža

Morda je bistvo človeštva prav vsota vseh naših notranjih drž — naših attitudov. Vsak posameznik v skupno energijsko polje planeta nenehno »spušča« svoje vsebine: strah, bes, nemir ali pa mir in brezpogojno ljubezen.

Moje slikanje je poskus čiščenja tega polja. Skozi kontemplacijo ob arhetipih in njihovo postopno transformacijo na platnu poskušam v skupno polje prispevati trenutek urejenosti in harmoničnosti. To je moj prispevek k boljšemu svetu — ne skozi produkcijo novih predmetov, temveč skozi aktivno delo na lastni notranji strukturi.

V svetu, ki zahteva nenehno vidnost in hitrost, izbiram pot nevidnega in počasnega. Slika je le dokument rituala, ki se je zgodil v tišini med menoj in platnom.

Moja dela v Saatchi Gallery