“Znanje je znati zaslužiti milijarde. Modrost je vedeti, kako živeti v harmoniji s seboj, z drugimi in z Zemljo.”
Med okoljskimi krizami, političnimi razkoli in vzponom hiper-racionalne umetne inteligence se zdi, da je naš skupni družbeni organizem hudo bolan. Mojstrsko smo usvojili znanje – logično, na besedah temelječo sposobnost ustvarjanja bogastva in kodiranja algoritmov. Hkrati pa hrepenimo po modrosti – tisti tihi, intuitivni sposobnosti, da živimo v harmoniji s seboj, drug z drugim in z okoljem.
“Sistem umetnosti”, ki ga vidimo v sodobnih galerijah, je star le nekaj sto let in je nastal predvsem kot trg umetniških predmetov. Toda zgodovina umetnosti sega desettisoče let nazaj, do paleolitskih jamskih slikarij in totemov, za katere raziskovalci predvidevajo, da so bili del starodavnih šamanskih ritualov.
Prvotni šamani so bili plemenski zdravilci. Kljub kulturnim razlikam po svetu je bil njihov osrednji namen vedno enak: povrniti harmonijo posamezniku, družbi in okolju.
Danes se od sodobnega umetnika pogosto pričakuje, da deluje kot podjetniški vodja projektov. Imamo cilje, proračune, časovne načrte in predvidljive rezultate.
Ali ne bi moral biti umetnik bliže šamaskemu sledilcu? Da namesto izvajanja vnaprej določenega intelektualnega načrta zalezuje neznano. Da komunicira na pred-verbalen način, onkraj kavzalnosti ter da vzpodbuja harmonijo s pomočjo intuicije in poznavanja pravih razmerij in odnosov.
Umetna inteligenca je vrhunski dosežek – hiper-racionalna pošast – družbe, ki je obsedena izključno z logiko. Ker zna UI tako popolno posnemati človeški jezik in ustvarjati delo, grozi, da bo nadomestila človeške partnerje in prijatelje. Lahko povzroči, da se bomo počutili popolnoma nekoristne in izgubljene, saj smo se stoletja identificirali skozi delo, ki ga zdaj stroj počne bolje. Vendar je UI v celoti zgrajena na mreži logike in jezika. Ko stroj prevzame racionalne naloge, kaj ostane izključno nam? Sposobnost, da ustavimo svoj notranji dvogovor, umirimo svoj um in stopimo v tista brezbesedna, duhovna stanja človeške intuicije.
Skozi zgodovino smo se nenehno borili za “resnico”, pri tem pa pozabljali, da je resnica pogosto le subjektivni miselni koncept. Budni svet zaznavamo z natanko istimi možgani, s katerimi ponoči krmarimo skozi sanje. Realnost je subjektivna in fluidna in umetnost je vrhunski dokaz za to: ustvarja vzporedne, možne svetove, od katerih nobeden ni bolj “stvaren” od drugega.
Prava svoboda je sposobnost, da se gibljemo skozi te različne realnosti in prepričanja, ne da bi nas katero od njih ukleščilo, ter da bolj kot togim racionalnim konceptom zaupamo svojemu lastnemu občutku v telesu. Ni več dovolj, da umetniki govorimo o stanju sveta, nadgraditi moramo odnos do realnega. Na tem področju se lahko ogromno naučimo od davnih prednikov.
